Veliki Snežnik

V nedeljo smo se do Sviščakov zapeljali po vzorno urejeni cesti. Nobene parkirnine ni bilo treba plačati. Priljubljeno izhodišče je bilo že zjutraj polno tistih, ki so se vračali. S starimi prijatelji smo se podali po poledeneli cesti in med belo poprhana drevesa neskončnega gozda. Pri starem počivališču je kup drv vljudno naslavljal pohodnike, da kakšno poleno dodajo v svoj nahrbtnik. Spomnim se, da smo pred mnogo leti tudi otroci nesli vsaj eno poleno. Bolj ko smo se bližali koči, sta veter in led opozarjala, da sta tukaj doma. Zlezli smo na poledeneli vrh in srce nam je zaigralo zaradi vse te zimske pravljice. Pogled nad oblaki je segal tudi do naših Savinjskih hribov. Barvni kontrasti so pritegnili oko in božali dušo. Veter je bil neusmiljen in skoraj bi me zamajal. Koča je bila polna pohodnikov in prijetno topla. Hrana prvovrstna in oskrbniki prijazni. Po počitku smo zavili proti Malemu Snežniku in v krožni poti mimo Marjanovega obeležja nadaljevali z gaženjem po zimskem gozdu. Zaključili smo na Sviščakih po slabih 7 urah hoje in opravljenih 800 vm.
Lep izlet!
Pozdrav,
mar(Lenka Drev)enšek