Pohod od češnje do češnje

Pred desetimi leti sva prvič prehodila to pot in v nedeljo je bilo prav tako lepo, vroče kot tistega davnega leta. Krožna pot nas je vodila iz Goriških brd mimo rdečih češenj, ki pa jih nismo rabutali zaradi škropiva? Pa saj je prav tako, saj nas je bilo veliko in vsak ni zadovoljen z eno ali dvema češnjama. Dovolj češenj pa nas je pričakalo na postojanki, tudi sladko in slani pecivo, pijača... na koncu poti pa pašta, sok, belo in rdeče vino. Prekrasna je ta pokrajina, pot skozi vasice Barbana in Fojana s cerkvijo, ki je postavljena na jezeru in zvonik, ki stoji posebej, se zaradi posedanja že nagiba. Sonce je bilo še visoko, zato smo si ogledali še stolp Gonjače, se povzpeli nanj in uživali v razgledu. V bližini stoji okrepčevalnica pri Marjotu, kjer imajo v ograjenem prostoru tudi kozličke. Prijazno so nas postregli, čeprav je na zanimivem vhodu pisalo, da so potrebne rezervacije. Tudi na Vipavske Križu še večina od nas ni bila. Večina zgradb v Vipavskem Križu je spomeniško zaščitena, naselje samo pa sodi med zgodovinsko najzanimivejše kraje na Vipavskem. Hiše so zaradi omejitve obzidja stisnjene v zavetje samega obzidja, na katerega so se začele naslanjati po letu 1636. Tako lepo se je bilo sprehoditi po teh ozkih ulicah! Upam, da se še vrnemo kdaj v ta lepi konec Slovenije.