Ojstri vrh

OJSTRI VRH 12. 1. 2020

Člani PD ZZV Celje smo na lepo sončno zimsko nedeljo dne 12. 1. 2020 osvojili Ojstri vrh v Zgornji Savinjski dolini in si pogledali še veliko drugih zanimivosti. Naš polno zaseden avtobus se je prvič ustavil pred Brinečevim kmečkim mlinom in muzejem ali zbirko starih kmečkih predmetov, ki so jih domači, predvsem stari oče, v desetletjih zbrali in so na ogled skupinam obiskovalcev. Brinečev mlin je ob vodi Mlinščici, trgovina s pekovskimi izdelki, pekarna, kava bar pa ob glavni cesti v Spodnji Rečici. Gospodinja je pred leti zaključila šolanje v Kmetijsko gospodinjski šoli v Šentjurju, kot številni drugi dijaki in dijakinje iz porečja Savinje in so sedaj uspešni kmečki gospodarji, gospodinje ali podjetniki v Zgornji Savinjski dolini. Jutranji čaj, kava in pecivo je bilo dobrodošli in že smo se peljali do vasi Šentjanž malo naprej, kjer nas je pričakal in pogostil s poticami naš planinski kolega, domačin, Janez iz PD Rečica ob Savinji in nas potem tudi vodil na Ojstri vrh, pri tem pa sta pomagali tudi Janja in Franja in še vodnika Franjo in Janez. V Šentjanžu smo si ogledali podružnično cerkev Sv. Janeza Krstnika, katerega slika je tudi v oltarju. Prvotna cerkev je nastala leta 1347, v 19. stoletju pa so zgradili novo.
Pot na Ojstri vrh se je vila po cesti mimo hribovskih kmetij, ki so spretno postavljene na sedla med dvema vzpetinama, ali na širšo teraso, kozolci so blizu, kjer piha veter in se krma suši. Tu so samotne kmetije in zaselki, kar v Sloveniji pomeni skupino 3 do 7 hiš, ki so del vasi, so skupaj in učinkujejo kot manjša vas. Le na Ojstrem vrhu je povsem zapuščena kmetija, nihče še ni posegel na vrh, da bi kaj spremenil. Lep je razgled na Savinjsko dolino, Golte, Tirske peči in Raduho. Sem pripelje tudi markirana pot iz doline in se nadaljuje proti Mozirski koči. Na bližnji skali je stal tudi grad, ki ga sedaj ni več.
Po postanku na vrhu smo po južnem robu tega hriba šli malo bolj strmo navzdol in brez postankov hitro prišli v vas Okonina. V vasi vzbuja pozornost predvsem po glavni cesti mimo vozečih avtomobilov, Cerkve Sv. Jakoba, povsem bele barve, s štirimi zvoniki, zgrajena je bila l. 1455, 1936 pa je z delom vasi pogorela in leta 1989 je bila zaključena njena temeljita obnova. V času našega obiska je bila zaprta.
Potem smo se peljali še tri km do vasi Radmirje, kjer nad vasjo dominira velika baročna tudi bele barve cerkev Sv Frančiška Ksaverija. V cerkvi je dragocenost to je radmirska zakladnica mašnih plaščev, tudi kelihov, nastala med leti 1733 do 1763. Do tega datuma je bila tu cerkev Sv. Barbare. Evropski dvori, plemiči, grofice, cesarice so cerkvi darovali dragocenosti v zameno za uslišane prošnje. Marija Terezija je darovala tudi lastnoročno izdelan mašni plašč in zlat kelih. Cerkev so preimenovali po Sv. Frančišku Ksaveriju, ki je pripadal jezuitom, to je poseben duhovniški red, ki ga je ustanovil Ignacij Loyola v Španiji.
Frančišek Ksaverij je bil rojen v Španiji, misijonaril pa je v Jugovzhodni Aziji, na Daljnem vzhodu. Umrl je hudo bolan leta 1552 na majhnem otoku blizu portugalske kolonije Macao pred kitajsko obalo, pokopan je pa v Indiji v zvezni državi Goa. Njegovo misijonarstvo in ime je pritegnilo v Radmirje številne romarje od blizu in daleč. Leta 1715 je na tem območju izbruhnila huda lakota in dekan iz Gornjega grada da sliko Sv Frančiška v oltar. Množičen prihod romarjev je duhovno in gospodarsko oživil te kraje. (Spomnimo se samo vzpona kraja Medjugorje v Bosni). Kasneje je prosvetljena cesarica Marija Terezija uvedla gojenje krompirja, ki je kot rastlina sicer prišel iz Amerike, da ni potem bilo več lakote. Prej so ljudje uživali v glavnem kašasto hrano (kašo). Danes si skupine obiskovalcev pridejo ogledati zbirko mašnih plaščev, ki so jih darovali dunajski dvor, pa tudi češki, poljski in francoski. Prav spektakularna pa je lepota notranjosti baročne cerkve z mnogimi oltarji in poslikavami. Tu je sedež Radmirske župnije in cerkev v Okonini je njena podružnica.
Cerkev je obdana s precej visoko in trdno betonsko ograjo proti turškim vpadom, in od tu se vidi rečiška kotlina, imajo tudi nasade hmelja, očitno tudi tukaj dobro uspeva, seveda tudi žita, krompir in ostale poljščine. Kmetije pa bi težko preživele, če ne bi imele gozdov, oz. lesa. Veliko ljudi se vozi v službo v Nazarje (BSH) tudi v Celje, mladina se šola v Celju, Šentjurju in Velenju.
Po ogledu smo zaključili naš današnji pester program in na avtobusu so nas naši vodniki obvestil o naslednjem cilju pohoda, to je Zasavska gora; in v nedeljo bomo v planinski koči na vrhu gore pili čaj ali kavo in uživali v lepih razgledih, saj je tam skoraj središče Slovenije.