Struka

STRUŠKA 1944 m 16. 6. 2019

Člani PD ZZV Celje smo v nedeljo 16. junija obiskali goro Struško, to je vezni člen med Golico in Belščico s Stolom v Karavankah. Je mnogo manj znana od obeh sosednjih gora, vendar skriva na svojih pobočjih prave bisere narave, predvsem mislim na vegetacijo in vse to je tukaj oplemeniteno z delovanjem človeka, to je kmetov iz okoliških vasi, ki so ustvarili pašne planine in tehniško dediščino, ki je nastala pri rudarjenju in izrabi vodne energije. Pri izvozu Lipce smo zapustili gorenjsko AC, prečkali reko Savo Dolinko in se zapeljali skozi ozke ulice Slovenskega Javornika in Koroške Bele, ki sta samostojni naselji nastali leta 1998 z izdvojitvijo od mesta Jesenice. Koroška Bela je sicer na Gorenjskem a ime Koroška izvira iz časov, ko so bili lastniki te zemlje grofje in nemški cesarji od severa. Po ozki dolini smo se peljali skozi hribovsko vas Javorniški rovt in cesta se je zaključila z ostrim ovinkom pred parkiriščem pri Domu Pristava, ki je nekdanja Zoisova graščina. Baron Žiga Zois je bil eden izmed najbogatejših Slovencev bil je lastnik rudnikov železa na Golici, plavžev in fužin. Njegov brat Karel Zois je bil znan botanik, odkril je med drugim tudi Zoisovo zvončnico. Dom Pristava ima lepo urejeno neposredno okolico, pa tudi botanični park in učne poti okoli Struške, predvsem do savskih jam kjer so med letoma 1130 in 1890 kopali železovo rudi siderit v rovih, ki so segali tudi 90 m globoko in to bila osnova za razvoj železarstva in jeklarstva na Jesenicah. Našo pot smo začeli pri Domu Pristava in po dobri cesti najprej dosegli planino Pusti rovt, ki pa ni nič pust ampak je že pravi biser narave. Tukaj vsako leto cvetijo narcise ali ključavnice, ki pa jih potem zamenjajo preproge rumenega cvetja. Tukaj Agrarna skupnost Javorniški rovt pase svojo živino. Agrarne skupnosti so bile dokončno urejene z zakonom iz l. 2005, to je skupna zemlja, pašniki in gozdovi kmetov, ki je bila prej podržavljena. Vseh agrarnih skupnosti je v državi že 638 in v povprečju imajo 34 članov (kmetov).
Na Struški segajo sklenjeni gozdovi do gozdne meje med 1500 in 1600 m visoko, sledi pa pas rušja to je posebna vrsta borovcev, ki ne zrastejo visoko, so pa gosto zarasli s prepletenimi koreninami, stebli in vejami. Grebenska pot je v bistvu uhojena pot bivših jugoslovanskih »graničarjev«, je zelo razgledna na obe strani, severna je strma, prepadna, to je pač posledica geološkega nariva Karavank proti severu.
Tu smo se tudi razdelili na dve enako številčni skupini, ena je imela nekoliko krajšo pot preko koče na Belski planini nazaj, druga pa je nadaljevala pot proti grebenu do sedla Medvedjak, od koder je možno priti v Medvedji dol na avstrijsko Koroško. Na Velikem vrhu kot se imenuje najvišji vrh Struške je kovinski zabojnik radioamaterjev in tu smo imeli daljši postanek. Pot proti vzhodu in potem v dolino je bila bolj strma, veliko osvežitev za naša žejna grla je predstavljal obilen izvir Javorniškega potoka. Potok je nižje zajezen za potrebe HE Javorniški rovt, ki je spričo starosti, a še vedno brezhibnega delovanja pravi tehniški spomenik. Skozi park smo dosegli Dom Pristava. Videli in doživeli smo bisere narave na Struški v Zahodnih Karavankah.