Molnik

MOLNIK 27. 10. 2019

Sonce je sijalo tudi zadnjo oktobrsko zelo toplo nedeljo in člani PD ZZV Celje smo se zjutraj peljali proti Ljubljanski kotlini, izstopili na vzhodnem robu Ljubljanskega barja v kraju Lavrica, občina Škofljica. Naši gostitelji, vodnik Franci in spremljevalci so nas že pričakovali, nam kratko opisali našo pot, ki ima naziv »Čemšeniška grajska pot po zaledju Lavrice«. Lavrica in Škofljica sta hitro rastoča kraja na obrobju Ljubljane in Barja, prevladujejo nove hiše, ljudje se v glavnem vozijo v službo v Ljubljano. Občina ima že 11000 prebivalcev in njena osnovna šola Škofljica je z 1200 učenci ena izmed največjih v državi. Poleg že omenjene pohodne poti na tem ozemlju še poteka Svarunova pot in Pijavška pot, delno po obrobju, delno po Barju. Čemšeniška pot je krožna, na isto parkirišče smo se vrnili čez pet ur. Kmalu smo se med hišami vzpeli na Šeparjev hrib, jutranja megla se je ravno dvigovala in prikazala se je okolica v svoji jesenski barvni lepoti. Za oblim vrhom smo prišli do renesančnega lovskega dvorca Lisičje v istoimenskem zaselku. Na dvorišču graščine so nas lepo pogostili, vzeli smo lahko turistične in planinske karte ter brošure, in poslušali razlago gospe Dragice, ki nam je v razstavnem prostoru pripovedovala o zgodovini pridelave lana in sploh o njegovem pomenu. Sledila je potem hoja po prijetnih travnikih, dokler nas ni zmotil hrup, ki je prihajal od nekod iz globine. To je bil najgloblji cestni usek v Sloveniji, odstranili so 2 milijona kubikov kamenja in peska, ki so ga potem potrebovali pri nasutju Barja za gradnjo avtoceste.
Po ovinku smo šli preko zelo prometne avtoceste in se povzpeli na najvišji vrh današnje poti, to je Molnik s 582 m višine. Nanj vodi več strmih in manj strmih poti, vrh je raven, sta pravzaprav dva vrhova, naseljena že v prazgodovinskem času, kar so potrdile arheološke raziskave. Po krajšem počitku in malici, je pot peljala samo še navzdol proti zahodu, proti vasi Orle, ki je v celoti hribovska vas z enim prenapolnjenim gostiščem ob koncu tedna. Poleg Orl je spomenik osvoboditeljem Ljubljane, to je Ljubljanski brigadi, ki je tu bojevala zanje boje pred 9. majem 1945 leta. Še prej pa je 1941 bila na Molniku ustanovljena Molniška četa. Ljubljano so Italijani ogradili z bodečo žico in privrženci OF so pogosto prečkali tu blizu žico in na Molniku stopili v stik s partizani. Vas Orle je znana po češnjah zaradi lege v pasu nad meglo, ki pokriva dno kotline in barje. Hodili smo skozi mešani gozd bora, smreke, bukve, hrasta in gabra, podrast pa je bila resje in borovničevje. Na Orle pridejo meščani Ljubljane peš, imam pa občutek, da se jih še več pripelje z avtomobili. No, bili smo previdni na asfaltni cesti v dolino, v Lavrico, kjer se pot konča, krog je bil sklenjen. Za finale oziroma za priboljšek (torto) pa so nas vodniki peljali še v Škofljico pod velik Ruskov ali Svarunov kozolec, kjer nam je gospodar nazorno razložil kako je na Barju nastalo najstarejše leseno kolo na svetu in za kaj so ga uporabili. Na pohodu smo veliko zvedeli, bilo je poučno, družabno in zabavno, maratonci so tekli v Ljubljani, naš »maraton« preko Molnika je bil uspešen, vsi smo prišli v istem času na cilj. Potem pa še ni bilo vsega konec, peljali smo se nazaj čez Trojane, tam kjer so se že Rimljani ustavljali, saj veste kaj mislim. Udeležite se našega naslednjega izleta, bo zanimivo in poučno. Lep pozdrav!