Pernice in splavarjenje na Dravi

PERNICE IN SPLAVARJENJE NA DRAVI v soboto 9.5. 2015

Odpeljali smo se zjutraj z avtobusom proti Koroški, Zgornji dravski dolini in se ustavili v vasi Gortina pred Muto. Pričakala nas je naša koroška skupina članov našega društva in nas razveselila s slastnimi buhteljni. In naša vodnica Franja, odlična poznavalka koroških hribov in gora nam je še prebrala kratko zgodbo domačih pripovednih piscev. Kljub ne ravno dobri vremenski napovedi, je bilo vreme ves čas sončno, brez padavin, skratka idealno za pohod. Prvi del pohoda je bil namenjen vzponu do hribovske vasi Pernice in nato spustu v Bistriški jarek. Levo in desno od nas so bila prekrasna, zelena travnata pobočja, pot pa nas je peljala tudi skozi iglasti gozd. Kozjaško hribovje je svet samotnih kmetij, obmejnih vasic, gosto speljanih gozdnih cest, in seveda za planince pomembnih markiranih poti, označenih tudi s kažipoti. Ne morete se izgubiti, tudi če hodite prvič po teh poteh. Po dveh urah smo prispeli v vas Pernice ( 1062 m nadm. viš.), kjer smo videli najprej z zidom ograjeno cerkev sv. Simona. Tu so pred stoletji tudi plenili Turki. Nasproti cerkve pa je visok spomenik postavljen v spomin 27 borcem Lackovega odreda. Zadnje leto vojne je prineslo tukajšnjim prebivalcem veliko gorja. Okupator je požgal več domačij v katerih je zgorelo 11 žrtev. Danes dne 9. maja na 70 letnico osvoboditve pa je tukaj vladal spokojen mir. Na poti smo videli kmete pri svojem delu, bodisi oranju, cepljenju drv, živina je bila na paši. Ti kraji imajo svoje mirno življenje in dolinski cestni hrup se tu ne sliši. Spustili smo se potem v Bistriški jarek, to je ozka dolina reke Bistrice , ki priteče iz Avstrije in je zgoraj zajezena. Avtobus nas je pričakal tu.
Ko smo bili s pohodom gotovi, smo se odpeljali na breg Drave k splavu (flosu), kjer nas je že pričakala ekipa splava in nas dve uri zabavala med mirno vožnjo po Dravi. Nismo bili edini gostje na Dravi, saj splav sprejme vsaj 100 ljudi. V času resničnega splavarjenja so splavi peljali les do Zagreba, do Beograda ali celo do Črnega morja. Dobili smo topli obrok – splavarski golaž, kavo, popili pivo. Zajezena Drava je tukaj zelo široka, in njej so jate labodov, ki jih gostje s splava običajno tudi hranijo, in tako so postali čisto domači. Stik z naravo je na vodi ravno tako pristen kot v gorah. Sledil je še šaljiv obred splavarskega krsta v katerem običajno sodelujejo gostje, ki pridejo na splav. Nasmejali smo se, pristali smo na bregu istem kraju od koder smo odpluli in se poslovili od naših koroških prijateljev. Svet med Kozjakom in Dravo nudi veliko lepega, transverzalnih ciljev je še več in vračanje v te kraje je običajno, potem ko človek spozna lepoto teh krajev in prijaznost in neposrednost domačinov.