Mustrova pot

MUSTROVA POT 19. Aprila 2015

Danes smo bili v Halozah, na desnem bregu reke Drave. Prehodili smo Mustrovo pot. Miki (Mihael) Muster je najslavnejši slovenski avtor stripov, rodil se je 1925 v Murski Soboti. Že kot otrok je imel rad risanje, diplomiral pa je iz kiparstva. Delovno dobo, ki jo je preživel v Sloveniji, je zaznamovalo avtorjevo ustvarjanje treh glavnih likov to so Lakotnik, Zvitorepec in Trdonja. Lakotnik je volk, ki je od trojice edini, ki se zna pogovarjati z živalmi, Zvitorepec je lisjak, Trdonja pa je želvak, torej žival, ki je dvoživka in živi tudi v vodi. Vsi trije so nerazdružljiva trojica, ki naleti in zna tudi rešiti vse probleme na originalen način. Kako, ja, to smo otroci moje generacije težko čakali na sredin izvod časopisa TT ( Tedenska tribuna), kjer so bile njihove dogodivščine vedno na zadnji strani spodaj. Dela Mikija Mustra učenci nismo brali med poukom, ampak v odmorih in doma ko se nismo učili. Miki Muster je zgodbe treh junakov objavljal od 1952 do 1973, nato pa se je zaradi progresivnega davka na dohodek preselil v Nemčijo, v Munchen, kjer je ustvarjal tudi za filmsko industrijo risank. Sedaj živi v Ljubljani, kot upokojenec v Rožni dolini. Letos mu je Prešernov sklad podelil Prešernovo nagrado za njegovo življenjsko delo. Treba je omeniti, da njegova zvrst umetnosti ni bila najbolj cenjena precej časa po vojni in ga je to dejstvo tudi razočaralo.
Na podeželju je bilo rojenih veliko Slovencev, ki so v življenju tudi veliko dosegli. Eden izmed njih je bil v Cirkulanah rojeni Vladimir Bračič, po stroki prof. dr. geografije, ki je v svojih delih predvsem preučil rodne Haloze. Pred leti so rojaki trasirali tudi Bračičevo pot, ki se sreča ali križa z Mustrovo potjo in tudi haloško potjo. Haloze so namreč gričevnati svet , zgrajen predvsem iz laporja, zelo razgiban s strmimi pobočji in ozkimi grapami, tudi plazovit znan v preteklosti po viničarstvu – torej po problematičnih odnosih med lastniki vinogradov in delavci v njih. Na južnih pobočjih so vinogradi, na severnih gozdovi, v dolinah in grapah pa travniki in pašniki. Tisti, ki zahajamo že desetletja sem smo opazili znaten napredek okrog novih občin, ceste tudi lokalne so v glavnem asfaltirane, hiše obnovljene, vendar se je veliko ljudi tudi izselilo, tukaj pa imajo še vikende. Naselja so slikovito nameščena na vrhu podolgovatih gričev. Na samem robu stoji grad Borl, njegovo ime je madžarskega izvora- Borylin in pomeni rečni prehod – seveda čez Dravo. Grad je večkrat prehajal iz rok v roke vedno drugega graščaka. Po drugi svetovni vojni so v njem najprej naselili ljudi brez stanovanj, kasneje pa so ga delno obnovili, celo hotel je bil v njem in restavracija zraven, po poplavi leta 1981, ko je reka Drava odnesla cestni most, pa je postal opuščen in vidno propada. Ni zainteresiranega investitorja. Nedaleč od gradu ima slikovito lego romarska cerkev sv. Ane, mimo katere smo tudi šli po poti ob kateri križev pot – kalvarija.
Tako smo si po dobri triurni krožni hoji ogledali robni del Haloz na relaciji: Cirkulane – Gradišča – Sv. Ana – Borl, uživali v prijetnem vzdušju in lepem vremenu. Pot smo pa zaključili z obrokom hrane v znani Ptujski gostilni in obiskali še čebelarja, poslušali razlago o čebelah in kupili med, dan je bil popoln.