Mangart

MANGART 2679 M

V nedeljo 23. avgusta 2015 smo se namenili na Mangart, 2679 m visoko osamljeno goro v zahodnih Julijcih. Preko grebenov in vrha te gore poteka državna meja med Slovenijo in Italijo in je tudi pristop na vrh možen po težji slovenski smeri in nekoliko lažji italijanski smeri. Iz doline Belopeških (ali Fužinskih ali Mangartskih jezer) je napeljana ferata Via Italiana, ki sodi med najzahtevnejše poti v naših gorah. Del naše skupine planincev se je podal na to pot in bil uspešen pri osvojitvi Mangarta.
Z avtobusom smo se pripeljali po Zgornjesavski dolini, prečkali mejo pri Ratečah in se spustili po cesti po kratki dolini Belega potoka (Rio Bianco), pred Trbižem zavili levo v dolino Ziljice (ki teče v Dravo), pred Rabeljskih jezerom smo potem zavili v hrib do mejnega prehoda Predel in po 2 km vožnje na naši strani smo bili na začetku mangartske ceste. To gorsko cesto je zgradila leta 1938 italijanska vojska v pol leta za obrambo (ali napad) proti tedanji Jugoslaviji. Cesta pripelje nad višino 2000m se konča s pentljo na vrhu sedla (vozilom ni potrebno obračati), ima tudi nekaj predorov (brez luči) Če boste kdaj tu hodili peš, imejte zaradi varnosti seboj baterijo in odsevnike. Promet po cesti je dokaj gost, sedaj uporabljajo cesto tudi motoristi iz drugih držav in gorski kolesarji. Za avtobuse je preozka in tako smo morali prestopati v kombi, ki je manjše skupine večkrat pripeljal na sedlo, pa potem pozno popoldan tudi nazaj. Ob cesti se lepo vidi tudi začetek Stoženskega plazu, ki je pred leti zasul vas Log pod Mangartom. To je v dolini Mangartskega potoka, le ta se izliva v potok Predelico, ta pa v Koritnico, ki je že prava reka, ta pa teče v Sočo. Vse te gorske reke imajo hiter tok in so izdelale svoja korita, grape in soteske.
Blizu sedla je tudi manjša planinska koča, ki ima premalo prostora za vse vrste gostov, ki oblegajo Mangart. No, glavnina naših planincev pa je krenila na sam vrh Mangarta, oddaljen od sedla približno 600 višinskih metrov, po zavarovani planinski poti. Imeli pa so smolo zaradi oblakov oz. megle, ki je pozno dopoldan oblila vrh in vztrajala tu cel dan. Nekateri planinci so že bili na Mangartu, nekateri pa še nikoli. Posamezni planinci pa so se zadržali v okolici sedla in se spustili proti koči, ki je nižje v zavarovani globeli. Tukaj se pasejo ovce, avtohtone Bovške pasme, ki je kvalitetna, in na Mangartski planini v višini 1300 m, od koder dnevno ženejo živali na pašo, izdelujejo ovčji sir in skuto, ki sta pomembna temelja domače kulinarike.
Naši vodniki so na tej enodnevni turi imeli kar dosti organizacijskega dela zaradi dolge poti, prestopanja, in potem pri varovanju planincev po poteh na Mangart in iz njega. Na koncu pa smo bili na avtobusu vsi zadovoljni, malo utrujeni od dolge poti, pa tudi vožnje.