Koralpe

KORALPE – GOLICA 20. 9. 2015

Gorski greben Golice poteka od severa proti jugu, je mejno gorstvo med avstrijsko Štajersko in Koroško z najvišjim vrhom Speikkogel 2140 m višine. Sestavljeno je iz kristalastih kamenin in granita, nadaljuje se v naš Košenjak in Kobansko. Po zunanji obliki spominja na Pohorje s svojimi širokimi slemeni, vmesnimi jarki in s studenci in potoki, ki po površju hitijo v dolino in marsikje ustvarjajo slapove npr. slap Pons, ki je bil tudi na naši poti. Že na enem prejšnjih pohodov smo na Pohorju obiskali slap Šumik.
Iz Celja smo krenili ob 6. uri zjutraj in na mejnem prehodu Dravograd – Vič se ni bilo potrebno ustaviti. Kmalu za Labotom (Lavamundom) smo zavili desno in se po pobočjih skozi nekatere turistične vasi kot St. Georgen (Sv. Jurij) pripeljali do gorske ceste na Golico in po njej do parkirišča pri smučarskem centru Koralpe – Waldrast na višini 1500 m. Tu je bil začetek našega pohoda in za ogrevanje smo šli po skoraj ravni, široki poti do planinske koče Godinger in sosednjega gostišča. Tisti, ki smo pomalicali zunaj, smo zaslišali zvoke harmonike in pogledali v gostišče, kjer je naša Jožica zaigrala na harmoniko. Domači gostilničar pa jo je spremljal na doma narejeno glasbilo – brenkalo. Že takoj na začetku je bilo ustvarjeno prijetno vzdušje, in že smo zagrizli v prvo strmino proti naslednji koči. Ob poti so nas vabile borovnice in gozdne jagode. Ob tem strmine sploh nismo občutili, saj smo bili nagrajeni z veličastnimi razgledi na Labotniške Alpe in dolino ter na Wolfsberg. Nekdo je pred nami odstiral oblake in meglo, kot se vidi na mojih fotografijah in kmalu smo dosegli kočo Koralpen na višini 1966 m. Tu je bil daljši odmor za malico in potem ni bilo daleč do vrha Speikkogel 2140 m. Ne spomnem se, kdaj sem nazadnje lažje dosegel nek dvatisočak po travnati poti na lahek način. Na vrhu sta dve veliki beli krogli, ki pokrivata radarske naprave. Dostop seveda ni dovoljen. Na samem vrhu pa je visok lesen križ, ki ga je huda zima pred tremi leti podrla in so postavili novega. To je bila najvišja točka na naši poti in mi smo se spustili za vrhom po vzhodni strani v visokogorsko dolino s krasnimi travniki. Skozi križišča planinskih poti nas je zanesljivo peljala planinska vodnica Franja vse do zanimivega slapa Pons v grapi gorskega potoka. Od tod pa do parkirišča je bilo še 20 min. lahke hoje po cesti. Kdor je želel kaj pojesti in popiti v odprtem gostišči, je to lahko storil. Ob že skoraj jasnem vremenu (zjutraj pa je bilo oblačno in megleno) smo se odpeljali po isti poti domov.