ČEZ GORO K OČETU

PD ZZV CELJE – 19.12.2015

V soboto, 19. decembra 2015 je potekal 23. tradicionalni pohod ČEZ GORO K OČETU, ki ga organizira PD Ravne.

Pripeljali smo se čez mejni prehod Holmec, kjer je bilo zbirališče in kratek postanek, nato pa skozi Železno kaplo v dolino Lepene, do kmeta Rastočnika.

Rastočnikova kapelica

Pogled nazaj po dolini Lepene.

Prišli smo v rahlo snežne razmere. Odpravili smo se po cesti proti Čemerju ...

Po vrhovih je bilo vse obsijano s soncem, v dolini pa senca. Želeli smo se čimprej povzpeti po strmi vijugasti cesti proti soncu.

Vsakoletni tradicionalni pohod poteka v spomin na precej bolj zahtevnejšo pot Kuharjeve žene od Kotelj do Celovca. Bila je mrzla decembrska noč leta 1932, ko se je skozi temo božičnega večera med gmotama Olševe in Pece, po neposeljeni in v globok sneg odeti pokrajini s težavo prebijala žena Lovra Kuharja - Prežihovega Voranca, z dvema mladoletnima hčerkama. V okrilju teme se je trudila prebiti iz Slovenije v avstrijsko Železno Kaplo, da bi se tam po dveh letih srečala z možem in očetom Lovro Kuharjem.

Hčerki poti nista zmogli sami, tako da ju je mati z nečloveškimi napori vlekla, pa tudi nesla s seboj. Štirinajst ur je trajalo trpljenje, štirinajst ur je trajala na preizkušnji ženska in otroška moč.

Vendar zaman! Le malo pred prihodom je čakajočega revolucionarja Prežiha aretirala policija in do srečanja ni prišlo. To je resnična in v srce segajoča kratka povest, ki še po toliko letih ni izgubila na teži, literarni vrednosti in zanimivosti.

Pred dvema letoma so se organizatorji odločili, da vsako drugo leto poteka pohod v obratni smeri in sicer podnevi. Sicer je pa Prežihova žena tudi nazaj prehodila vso pot z hčerkama peš, saj ni imela veljavnih dokumentov za prehod meje.

Napor žene in hčerk, ki so se 14 ur prebijale skozi sneg, je Prežihov Voranc opisal v kratki povesti Čez goro k očetu.

Pogled na gore nad Jezerskim!

Greben Košute

Prispeli smo na sonce, levo je Čemrova domačija, desno pa gostišče Riepl.

Ni primerjave med našo potjo in potjo Prežihove žene - vendar spomin po toliko letih še vedno ostaja. Ostaja tudi spomin, na dobre slovenske kmete tu onkraj meje, ki še vedno govorijo slovensko in nas radi sprejmejo in pogostijo. Tako so tudi pomagali Prežihovi ženi na njeni poti. Ogromno pa so prispevali tudi k boju proti nacizmu in v pomoči partizanom, za kar so marsikateri dali svoja življenja.

V tej Kapelski grapi so se rodili pomembni koroški Slovenci, na primer Valentin Polanšek, Florijan Lipuš in Maja Haderlap, tako je dolina s temi razstresenemi kmetijami ostala živa in zavedno slovenska.

Kmetija Čemer, kjer so nas pogostili z kuhanim vinom, žganjem in pecivom.

Lepo okrašeno okrog domačije in prijazen sprejem gospodinje!

V bližini je domačija Peršman, kjer je urejen v eni sobi spominski muzej, ki predstavlja zgodovino partizanskega odpora koroških Slovencev za časa nacistične strahovlade. Pred hišo je tudi partizanski spomenik, katerega so prvotno postavili v Velikovcu, kjer so ga pa neznani storilci razstrelili. Zato so ga ponovno postavili pred to domačijo. Zanimiva pa je tudi zgodba Sadovnikovih, ki so živeli na tej domačiji. Od leta 1941 je bila tam partizanska postojanka. V aprilu 1945 pa so se partizani morali umakniti pred premočjo nacistične vojske, ki je kasneje pobila vso družino: 4 odrasle in 7 otrok.