GOLICA

12.5.2013

PD ZZV CELJE

 

Planina pod Golico – pričetek naše poti

 

Že v Planini so nas pričakali pobeljeni travniki polni narcis.

 

Golica – odprta in vsa gola pred nami!

 

Zakorakali smo proti Fencu

 

Mimo zelenih travnikov …

 

Kukavice vseh barv v razcvetu …

 

Narcise pa še čakajo na toplo sonce, da se polno pokažejo v vseh svoji lepoti …

 

Ključavnice – kot jih tudi imenujejo. Od kod to zanimivo ime?

 

Vsi vemo, da so čebele pridne in marljive žuželke, vendar njihovo pridnost je Bog kaznoval, ker so med nabirale tudi ob nedeljah. Tik pod prašniki je naredil bunčice in jim sladki med zaklenil. Od tod ime ključavnice!

 

 

Pri tovorni žičnici se odločimo za zahtevno – zimsko pot.

 

Pot kar po hudourniku …

 

Strmo navzgor!

 

Pod kočo se nam nasproti postavijo skale in treba je premagati še to oviro s pomočjo nekaj klinov.

 

 

Nagrajeni smo z čudovitim razgledom na zasnežene Julijce in na Triglav!

 

Rožca, Klek, Kepa

 

V skalah pod kočo pa cveti avrikelj

 

Blazine vresja in naša pot strmo navzgor!

 

 

 

Florjan se ozira po vrhovih!

 

Planina pod Golico, kjer je pokopan legendarni Joža Čop (1893 – 1975).

 

Koča na Golici – 1582 m

 

V ozadju Vajnež, Stol …

 

Tudi Franjo je prispel …

 

 

Rjavina, Vrbanove špice, Cmir – v ozadju pa kraljuje Triglav – čez njega se pa podijo meglice.

 

Pobočje Golice – obarvano v barvi spomladanskega vresja!

 

 

 

 

Na grebenu in proti vrhu!

 

Na severni strani je še sneg!

 

Alpski zvonček

 

Z grebena pogled na avstrijsko stran.

 

Na vrhu Golice 1835 m

 

 

 

Na vrhu sonce, oblaki nad Karavankami …

 

Struška, Vajnež, Stol …

 

 

Bel spomladanski žafran ali nunka

 

Na tem kraju je leta 1892 Nemško-avstrijsko planinsko društvo zgradilo kočo, ki so ji pred 1. svetovno vojno rekli Nemška koča.

 

To je zelo bolelo slovenske planince, zato se je podružnica SPD za kranjskogorski okraj takoj po ustanovitvi leta 1903 odločila, da zgradi na vrhu Golice slovensko kočo.

 

Zgradili so jo leta 1904, poimenovali pa so jo po Francu Kadilniku, starosti slovenskih planincev..

 

 

 

13. junija 1943 so partizani obe koči požgali, da ne bi Nemcem služili za oporišče. Leta 1979 so na občnem zboru PD Jesenice sklenili, da bodo na temeljih nekdanje Spodnje (Nemške) koče

zgradili novo planinsko postojanko in so jo leta 1984 tudi odprli.

 

Pot proti sedlu Suha.

 

 

Na sedlu Suha spomenik padlemu partizanu maja 1944.

 

 

Stol je že za nami …

 

 

 

Viharniki

 

Na sedlu Kočna pa blazine cvetja – zaspanček

 

 

Pred nami Struška

 

Napotili smo se navzdol proti Javorniškem Rovtu

 

Pobeljeni travniki z narcisami …

 

Kako pa so narcise sploh nastale?? O njihovem nastanku govori zanimiva legenda, krivec pa naj bi bile ženske.

 

Pred nekaj sto leti je namreč stvarnik želel vedeti natančne podatke vseh stvari in vedeti za grehe svojih ovčic. Svet je takrat izgledal zelo grešno, zato je svoji komisiji naročil, naj grešnikom vse grehe odpusti.

 

Kjerkoli je božja komisija hodila, povsod je bilo vse u »redu«, le pod Golico, kjer je danes raj, se je zgodilo nekaj čudnega.

 

Ob poti je sveti Peter srečal mlado dekle, ki je bridko ihtela in jo vprašal: "Zakaj?" Dekle mu pove, da je iskala rožice, pa jih ni našla, da bi si spletla venček, ki ga je izgubila.

 

Sveti Peter se je nasmejal in dejal, da bo za vsak izgubljeni venček zrasla ena narcisa, ki bo pomenila storjeni greh. In tedaj ... glej ga zlomka ... zgodil se je čudež!

 

Kamorkoli je pogledal, kamorkoli je šel ... povsod same narcise. En greh, ena narcisa! Morda je zato vsako leto na Golici polno devic, ki skrivoma trgajo sledi, svojih skritih strasti!

 

Ob hudourniku proti Pristavi

 

Ponekod je pot skoraj neprehodna …

 

Zopet travniki polni narcis …

 

… in že smo pri Domu Pristava – 975 m, kjer nas je pričakal avtobus.