VRHPOLJSKI POHOD

PD ZZV CELJE

28.2.2010

Nabito poln avtobus pohodnikov iz Celja, Žalca in bližnje ter daljne okolice se je izkrcalo v Vrhoplju pri Vipavi, pri Gasilskem domu:

Tradicionalni pohod je organiziran zadnjo nedeljo v februarju. Pot poteka z manjšimi vzponi in spusti in ni nič zahtevna. Vreme je bilo sicer oblačno, ampak brez burje, vetra ali vetrčka!!!

Med vinogradi in s pogledom na Gradiško Turo nad Vipavo

Mimo dvorca Zemono, ki je skrit med drevjem in vinogradi, na 139 m griču

 

 

Dvorec je dal sezidati  vipavski zemljiški gospod Francesko Antonio Lanthieri – zgrajen je bil leta 1689. Kakor drugi plemiči baročnega časa si je tudi on želel, da bi se kdaj umaknil iz Gorice, pa tudi iz mračnega spodnjega gradu v Vipavi v svetlo okolico vinogradov nad Zemono in tam v prijateljski in lovski družbi preživel nekaj veselih ur.

Pozimi so plemiči – lovci po uspešnem lovu prirejali v dvorcu zabave. Vsako jesen se je dvorec spremenil v tovarno vina..

Leta 394 naj bi na polju proti Dupljam in Zemonu potekala bitka med rimskim cesarjem Teodozijem in upornikom Evgenijem. Po zgodovinskih virih je na izid vplivala burja, ki je v prid Teodoziju obračala puščice v Evgenijeve vojake

 

Pot pohoda je zelo dobro označena

Značilne vasice v Vipavski dolini z cerkvicami

Prva postaja, kjer delijo čaj in kuhano vino: »Le kaj bi bolj pasalo?!«

Marija pod gradom…

Včasih je bil en mogočen grad

Lep razgled z gradu na Vipavsko dolino

Malica se kar prileže v grajskih sobanah…

Vsak si izbere svoj kotiček na gradu..

Na prepadnem obrobju Nanosa, na Skalnici, so na griču Stari grad nad Vipavo mogočne razvaline gradu Vipava (Alt Wippach), ki so ga v 12. stoletju pozidali oglejski patriarhi (225 mnv)

Pa tudi za kakšen klepet je čas

Grad je razpadel v 17. stoletju.

 

Vipavcem in vsem ostalim obiskovalcem predstavlja Stari grad prijetno izletniško točko, saj se tam razprostira pogled nad celo Zgornjo Vipavsko dolino.

Iz Vipave do gradu je približno pol ure hoda.

 

Okna, ki gledajo v svet…

Kje ste moji tlačani?

Čas bo za odhod – konec počitka!

Še prej pa en lep posnetek

Pot proti Vrhoplju, kjer na pobočju uspeva več primerkov sredozemskega zimzelenega hrasta ali črnike. Največji ima premer 55 centimetrov.

Cita uživa v samoti med zadnjimi

V sotestki Bele – plezalne stene

Bela z slapovi…

hudourniki…

tolmuni, tolmunčki ….

in ozka stezica nad hudournikom

Privlačni tolmuni

in prvi znanilci pomladi ..

 

Ali je to skalo tudi zvalil hudiček v vodo?...

da so nastali tolmuni in bazenčki za  kopanje…

Malo strmine..

Kot v divjini…

 

Franjo se vzpenja v breg ter budno skrbi, da se ne kdo izgubi…

Nad Belo in….

….njenimi razpenjenimi brzicami

Ku-ku…. Marija uživa ob lepotah soteske

Plezalna stena v soteski potoka Bela, ki privablja mnogo domačih in tujih plezalcev.

Tu so vse plezalne smeri označene in poimenovane

Druga postaja, kjer dobimo žig, čaj in kuhano vino - ali pa še kaj…

Tudi malica se prileže

cerkvica sv. Ahacija, 224 m n.v.

 

V vasici pred Gasilskim domom nas pričakata muzikanta

Na asfaltnem igrišču množica pohodnikov in že stopimo v krog, da se zavrtimo

Za lačne je malica…

Za žejne tudi nekaj…

Kratek čas zabave in plesa….

Nato še stopimo v klet kmetije Tomažič na degustacijo

Nekateri se degustirajo zunaj…

 

… večina pa kar v klet

Tudi najmaljši korajžni pohodnik Žan na dedekovih ramenih je pri vsem prisoten

 

Tudi rdeče vino je dobro…

 

Še zadnji ples pred odhodom…

Sedaj je vsaj na plesišču dovolj prostora

To pa je za popotnico…

 

 

 

 

 

Skozi drevored v Vipavi in že smo na avtocesti

Ter proti Kamniško-Savinjskim hribom, zavitim v meglo in odetim v sneg

Tako lepi, skrivnostni, nevarni…

Šele zvečer smo izvedeli, da je Raduha vzela dva mlada fanta, ki sta umrla pod snežnim plazom ta dopoldan.

Lepote je včasih boljše opazovat od daleč in sanjat o njih, da bodo nekoč in enkrat le dosegljive.

 

Franja Ferk