Devinske stene

DEVINSKE STENE 7. 1. 2024

Planinci PD ZZV Celje smo v nedeljo 7. januarja 2024 prehodili 2,5 km kraškega roba strmih Devinskih sten, ampak to je bil šele prvi del našega nedeljskega zelo raznolikega planinskega izleta. Pot po njih se imenuje Rilkejeva , nosi ime po nemškem pesniku Rilkeju (1875 – 1925), ki se je tu sprehajal. V Devinskem gradu se je zadrževal v letih 1910 in 1911 na povabilo kneginje Marie von Turn und Taxis, solastnice gradu, ki je še danes v lasti omenjene rodbine. Tukaj je napisal pesmi, ki jih je poimenoval Devinske elegije, sicer v nemškem jeziku. Danes so tukaj obmorske vasi Nabrežina, Sesljan, Štivan, Križ in druge poseljene s Slovenci in Italijani, je torej dvojezično ozemlje. Obalo krasita dva velika gradova to je Miramare in Devin, tokrat smo si ogledali notranjost gradu Devin. celotna obala Tržaškega zaliva je strma, je prepadna, geografsko je to apnenčasti klif. Ena izmed pomembnih gospodarskih dejavnosti tukaj je kamnarstvo, kamnolomi industrija obdelanega kamna, primernega za prestižne stavbe, kot so mestne palače in velike železniške postaje. Druga panoga je seveda ribištvo, ena izmed vasi skozi katere smo hodili se imenuje Ribiško naselje.
Potem je tu še vodno gospodarstvo, v Štivanu je velik akvadukt, kot temu pravijo Italijani, Celoten Trst z okolico dobiva pitno vodo iz naravnega rezervata Timav. Timava je ena izmed najkrajših rek v Italiji, je dolga le 2,5km , vsa voda priteče iz Slovenije in sicer kar iz treh rek. Najprej Notranjska Reka, ki ponika v Škocjanskih jamah privre tu na dan. Ugotovili so da tukaj pridejo pod zemljo tudi vode iz Vipave in celo iz Soče. Turizem je naslednja panoga tukaj, saj so tu bogato zakapane kraške jame, in seveda tranzitni promet proti Trstu in v Furlansko nižino. Peljali smo se skozi ladjedelniško mesto Tržič (Monfalcone), kjer imajo veliko ladjedelnico Fincantieri v kateri izdelujejo velike potniške križarke, ki lahko sprejmejo do 4000 potnikov. Mnoga slovenska podjetja sodelujejo pri opremljanju teh ladij. Za reko Timavo smo spoznali še bolj vodnato Sočo, zlasti v tem času obilnih padavin.
Soča ima majhno in ozko delto, saj nima veliko sedimentov, na bregovih pred izlivom sem stopil na fino peščeno mivko – odličen gradbeni material. Sama izlivna delta je v bistvu rečni otok Isola della Cona, naravni rezervat, predvsem je tu veliko ptic. Krožne sprehajalne poti omogočajo večurne oglede, spričo kratkega dne se vsega ne da prehoditi. Mokrišče je zanimivo je kombinacija lagune, močvirja in mešanica morske in sladke vode, ki jih pravimo brakična voda. Tukaj je veliko rib. Vsi smo si radovedno pogledali ta svet divjine dveh naravnih rezervatov posneli na stotine posnetkov in se na koncu po okrepčilu na postojanki pri izlivu odpeljali nazaj domov v Slovenijo. Stanko Vizjak