Vinski vrh

Za prevoz na Dobrno smo koristili upokojensko kartico za redno avtobusno linijo. Mimo Dobrnice smo se podali do cerkvice Sv. Miklavža, ki pa je bila žal zaprta. Smerokazi so nam nudili veliko možnih poti, mi pa smo izbrali Vinski vrh. Na vrhu je sicer malo pihalo, a ni bilo prehudo. Vračali smo se po malo strmejši poti mimo osamljene domačije, kjer se zdi, da se je ustavil čas. Zdelo se je, da je zapuščena, a ni bilo tako, zaslišali smo pasji lajež in kaj kmalu se je na vratih prikazala gospodinja. Dokaz, da srečni ljudje ne živijo samo v velikih hišah! Lep pohod je bil in v okolici je še veliko poti, ki jih še ne poznamo.