Po Poti XIV divizije

Lep dan je bil in pot pelje po poteh moje mladosti, otroštva, kjer so spomini še vedno živi. Še vedno vem, kje so rasli "špengli", "romihi", bele in roza češnje, orehi, kje so zorela jabolka, hruške, še vedno se spominjam različnih okusov teh slastnih sadežev. Čeprav ničesar več ni, čeprav rase grmovje, so v mojih mislih še vedno njivice, na sončnih obronkih gozdne jagode in še vedno lahko odmislim vse to, kar dejansko je danes, grmičevje, robidovje, namesto moje potke razdrapan kolovoz. Le nekaj je enako, ceste še vedno ni. In kot toliko hišic, od katerih ni več sledi, bo tudi to odšlo v pozabo. Žal, le redki so, ki se vračajo v to samoto in si sredi narave naredijo raj. Pogumni!