Kras

NA KRAS !

Na Kras smo se podali že drugi dan Novega leta 2018. V Dutovljah nas je počakala domačinka Irena, ki nas je spremljala po celi poti in nas pozdravila z besedami pesnika Miroslava Košute: Na Krasu je krasno ! M. Košuta je leta 1936 v Trstu rojeni slovenski mladinski pesnik, pisatelj, novinar in dramaturg Slovenskega gledališča v Trstu. Naj tu zapišem njegovo pesem v celoti, ki je objavljena na posterju za kraško turistično vasico Volčji Grad

Na Krasu je krasno -
nikdar ni prezgodaj,
nikdar ni prekasno;
vse je zmeraj o pravem času,
na Krasu.

Na Krasu je krasno –
Nikdar ni pretiho,
Nikdar ni preglasno;
Vsi so zmeraj na dobrem glasu,
Na Krasu.

Začeli smo s Pliskino potjo, ki nas je krožno popeljala v okolico vasi Pliskovica in Kosovelje. Glavna značilnost te kulturne pokrajine so majhne, gručaste, stisnjene kraške vasi in vinogradi, ki jih obdajajo. Po dveurni poti smo prišli pred mladinski hostel v Pliskovici, se malo oddahnili, in se peljali do vasi Gorjansko, kjer je največje vojaško pokopališče padlih vojakov v 1. svetovni vojni. V vasi je velika rojstna hiša zbiralca narodnega blaga Karla Štreklja (1859 – 1912). Bil je profesor slavistike na univerzi v Grazu. Pri svojem delu je zbral okoli 10 000 ljudskih pesmi. Obiskali smo vojaško pokopališče, in po kratki vožnji smo napravili še kratek postanek v kraju Komen, kjer smo si privoščili skodelico kave v lokalih v centru tega večjega kraja, hkrati občinskega središča.
Vasi Kobdilj in bolj znani Štanjel sta neločljivo povezani. Geografsko sta si povsem blizu, povezuje pa ju tudi Fabianijeva krožna pot. Maks Fabiani (1865 – 1962) je bil rojen tu, študiral je na Dunaju, bil tam tudi profesor arhitekture, ustvarjal je v tem velemestu, pa tudi v Ljubljani. V Ljubljani je njegovo delo stavba nekdanje dekliške srednje šole Mladika na Prešernovi, ki je sedaj po preureditvi Ministrstvo za zunanje zadeve RS. Najbolj pa je zaznamoval s svojim delom primorske kraje, zlasti Štanjel, v katerem je bil tudi župan. Podobno kot je Plečnik uredil Praški grad Hradčani in park pod njim, je Fabiani na pobočju grajskega hriba uredil baročni park – imenuje se Ferrarijev vrt, po zdravniku Enricu Ferrariju iz Trsta s katerim je bil po materi v sorodstvu. Žal je bil Štanjel v 2. svetovni vojni precej razrušen, obnova poteka še sedaj, ves mogočen grad je obdan z zidarskim odrom.
Tukaj je še ena dragocenost Štanjela, to je slikarska galerija Lojzeta Spacala v prostorih pod gradom.
Ta članek bi lahko bil še veliko daljši, a namesto tega je fotografij nekoliko več.
Na povratku smo si privoščili še postanek nad najdaljšim tunelom na AC Ljubljana Celje in se okrepčali. Bil je res zanimiv dan !!!