Ormoška planinska pot

PO ORMOŠKI PLANINSKI POTI 27.11.2016

Po delu te poti sta nas vodila Franja, Stanko G. in domači vodnik. Tudi Stanko je bil tukaj domačin in nas je zjutraj na avtobusu nagovoril v pristnem prleškem narečju, saj je v teh krajih preživel otroštvo. Prlekija je pokrajina, ki obsega del slovenskih goric s središčem v Ljutomeru (Lotmerku) in je v svojem gričevnatem delu povsem vinogradniška pokrajina. Med položnimi slemeni so podolgovate doline, kjer so tla namenjena poljedelski izrabi. Je predvsem še danes kmetijsko področje, gosto naseljeno, naselja so razložena, pomeni da so hiše daleč vsak sebi narazen, vaška jedra pa so okoli župnijskih cerkva. Mi smo v Ormožu zavili na levo proti kraju Sv. Tomaž, ki je občinsko središče občine, ki se je izdvojila iz prvotne večje občine Ormož. Je razloženo naselje nad dolino potoka Lešnica z lepim razgledom daleč naokoli, a se danes spričo zamegljenega ozračja ni videlo daleč. Najprej smo si v kraju ogledali neorenesančno cerkev Svetega Tomaža iz leta 1727 s petimi oltarji. Še pred odhodom smo se malo pokrepčali z jutranjo kavo ali čajem v bližnjem lokalu. Naš namen je bil prehoditi del krožne Ormoške vezne poti. Prvi žig v transverzalne knjižice smo odtisnili že v vasi Kostanj, drugega v vasi Lahonci pri Meškovi domačiji in tretjega na končnem cilju Jeruzalemu. Ta planinska pot, ki se prične v Ormožu, ima osem kontrolnih točk. V Slovenskih goricah je rojena cela vrsta pomembnih mož za slovensko kulturo, mi smo šli mimo rojstnih hiš Frana Ksaverja Meška in Stanka Vraza. Meško je bil po poklicu duhovnik, največ let je služboval v Selah na Koroškem, od koder ga je okupator leta 1941 izgnal na Hrvaško in Bosno. V času plebiscita 1920 pa je služboval v kraju Bistrica na Zilji /Feistriz am Gail/, od koder se je na pritisk nemških krogov moral hitro umakniti v Slovenijo. Stanko Vraz je najprej v svojih pesmih uporabljal vzhodnoštajerski dialekt, a ga je Prešernov in Čopov krog odklonil, pozneje se je pod vplivom hrvaškega ilirizma posvetil pisanju pesmi v ilirskem to je v bistvu v hrvaškem jeziku in velja torej tudi za hrvaškega pesnika, kar izpričujejo tudi spominske plošče na njegovi rojstni hiši.
Naj omenim še, da smo se med potjo malo spočili pri ribnikih pri nedokončani hiši, da smo prečkali novo progo Pragersko – Hodoš (Budimpešta), ki povezuje Madžarsko z luko Koper in na koncu smo si še ogledali zelo majhen a zelo znan vinogradniški kraj Jeruzalem, v katerega so križarji (vitezi s križarskih pohodov) prinesli kopijo Marijine slike, v Veliki Nedelji nedaleč od tu, pa so zgradili Križki grad. S fotografiranjem smo bili vztrajni na celi poti. Z višinskim metri se na tej poti res ne moremo pohvaliti, a je ta pot nudila vse kar pohodnik pričakuje v tem jesenskem vremenu z veliko vlage, a z lepim vzdušjem in dobro voljo je vsak udeleženec kasneje zvečer odprl doma vrata svojega doma ali stanovanja.