PO ORMOŠKI PP - 27.11.2016
PD ZZV CELJE
Stanko je poskrbel za naš zajtrk in za vsakega priskrbel žemljice! Sonja jih pa je delila...
Jutro je bilo megleno, deževno, vendar nas dobra volja ni zapustila. V Sv. Tomažu smo si privoščili kavico in seveda dočakali lepše vreme.
Središče kraja Sv. Tomaž, ki je od leta 2006 tudi občina, je cerkev sv. Tomaža.
Župnijska cerkev je bila zgrajena med leti 1715 in 1727 s pomočjo fevdalnih donatorjev.
Franc Ksaver Meško je bil duhovnik in pisatelj, rojen v Gornjih Ključarevcih, v kraju, mimo katerega je potekal naš pohod.
»Ne priznavam teh točk. Maribor razglašam za posest Države Slovencev, Hrvatov in Srbov in prevzemam v imenu svoje vlade vojaško poveljstvo nad mestom in vso Spodnjo Štajersko!« To so znamenite besede takrat še majorja Rudolfa Maistra, leta 1918, v Meljski vojašnici v Mariboru.
Rudolf Maister je bil zagotovo eden največjih Slovencev vseh časov.
V Sv. Tomažu nas je pričakal domačin, ki nas je vodil in spremljal na poti. Pred osnovno šolo, v katero je hodil tudi naš vodnik Stanko.
V cerkvi sv. Tomaža je služboval župnik, pesnik in prevajalec Matija Zemljič (1873-1934). Najbolj znan je po pesmi Oj, Triglav moj dom.
Kostanj je grič nad Sv. Tomažem, visok 325 m.
Smerokazi in poti v vse smeri ...
Od tod je razgled na vse strani - celo do Blatnega jezera se vidi. Danes pa pogled ne sega daleč, vidi se le ena velika skupina pohodnikov.
Pri kontrolni točki 6. Ormoške planinske poti.
Stare hiše, ki propadajo in se sesedajo ....
Najde se še zidanica krita s slamo.
Na prisojnih gričkih so nasadi vinske trte. ...
Kmalu hiške ne bo več videti ...
Na steni vedno cvetoča roža!
Spuščamo se skozi gozd, kjer je drevje golo in v pričakovanju zime ...
Listnat gozd v pozni jeseni - vse listje je na tleh kot debela, mehka preproga.
Prispeli smo do hiše, kjer se je rodil Franc Ksaver Meško. Na tem mestu je sedaj novo hiša s ploščo.
Stara Meškova rojstna hiša je stala tu pod lipo.
Brodimo po listju ...
Čudovita pot ob gozdu ...
Prlekija je pokrajina, ki leži v severovzhodni Sloveniji, med Slovenskmi Goricami in Muro. Njeno središče je Ljutomer.
Ljutomersko-Ormoške in Radgonsko-Kapelske gorice slovijo po vrhunskih vinih.
Prlekija slovi tudi po pristni prleški kulinariki.
Privoščili pa smo si pristno kulinarično malico kar iz nahrbtnika!
Ni bilo treba podkovat, temveč sfrizirat čevelj. Nac je mojster za vse!
Meje Prlekije so zakoličili lingvisti in to v 19. stoletju. Prleško narečje je najbližji sorodnik prekmurščine.
Prlekija je v glavnem kmetijsko območje.
Hiška na otočku!
Ta domačija pa se bo kmalu sesedla ...
Peta kontrolna točka - Lahonci, pri Meškovi kmetiji, kjer je živel Maks Meško. Maks je bil znani ljubitelj planin in po njem nosi ime PD Ormož.
jesenska dekoracija
Značilna pokrajina - kot iz pravljice!
Hodimo čez travnike, ob njivah in vinogradih ...
Kar precej poti je že asfaltiranih ...
Jeruzalem na grebenu - naš cilj!
Prodaja pralnih strojev!
Glavni preučevalec tega narečja je Rudolf Kolarič. Beseda »prleško« je nastala iz prislova »prle« (prvle - prej).
Prispeli smo do rojstne hiše Stanka Vraza, ki je bil slovenski in hrvaški pesnik.
Naš spremljevalec in vodnik po poti nam je marsikaj zanimivega povedal ...
Z sodobniki njegovega časa se razhajal predvsem pri vprašanjih knjižnega jezika, ker si je kot Štajerec prizadeval za ohranjanje svojega narečja in njegovo uveljavljanje kot osnove za normiranje slovenskega knjižnega jezika.
Vrazovih pesmi niso hoteli objavljati, ker je pisal v domačem narečju. Za Vraza pa je bila knjižna (ljubljanska) slovenščina ravno tako tuja kot (zagrebška) hrvaščina.
Vraz se je rodil v Cerovcu, ki se danes imenuje po njemu.
Živo rumeno listje se je usipalo, pa še vedno ga je nekaj na drevesu, ki ga krasi v teh jesenskih sivih dnevih.
Hvala - le zakaj? Steklenica je prazna!
Pa še malo naokrog ...
Prlekija ima dva krajinska parka: Krajinski park Ljutomerki ribniki - Jeruzalemske gorice in Jeruzalemsko - Ormoške gorice, čeprav oba skupaj sestavljata eno zaključeno območje
To je dežela bogate kulinarike, vrhunskih vin, vijugastih terasastih goric, pojočih klopotcev, bogate kulturne, naravne in etnološke dediščine.
Prispeli smo v Jeruzalem.
Vinogradniška pokrajina goric priča o tem, kako človek s svojim delom lahko povsem preoblikuje naravno okolje: ta pokrajina v bistvu ni več naravna, je v celoti delo človeških rok, a ima kljub temu status krajinskega parka.
Cerkev Žalostne matere Božje v Jeruzalemu.
Cerkev je bila zgrajena v 17. stoletju (1652) kot plod zaobljube zakoncev in upravljavcev gornjeradgonskega gradu g. Drumpiča in ga. Salome, ki sta pri Žalostni Materi božji Jeruzalemski zaprisegla, da če bo kuga nehala moriti in jo bosta preživela, bosta v Jeruzalemu dala zgraditi cerkev.
Na mestu, kjer je glavni oltar, je nekoč stal molitveni stolp za mnoge priprošnje tako križarjev kot romarjev, ki so hodili v Sveto deželo, Palestino, bodisi osvobajat bodisi obiskovat Kristusov grob.
Cerkev so poimenovali po podobi Žalostne Matere božje (original bi naj prinesli križarji ali romarji iz Jeruzalema, Palestine v 13. stoletju), ki je na glavnem oltarju in je kopija prvotne podobe, kajti original so ukradli, ko so gradili cerkev. Kdo je naslikal kopijo, ni znano, domneva pa se, da neki Prlek iz okolice.
Po pohodu pa še pokušina odličnih domačih vin v Dvorcu Jeruzalem.