Kucelj in Koška slapova

KUCELJ IN KOŠKA SLAPOVA 15. 3. 2015

Danes smo na vzhodni ljubljanski obvoznici zavili proti Višnji gori, enemu izmed treh najmanjših mest v Sloveniji in se ustavili pri izvozu na severni strani. Pričakal nas je planinski vodnik Janez iz plan. društva Polž s kolegicami in nas spremljal ter vodil po celotni poti. Še v dolini smo se ustavili pri slikoviti romarski cerkvi Matere Božje, katere zanimivost je vrtljivi oltar oziroma dva kipa v njem. Poleg cerkve je še kapelica z božjim grobom in kapelice križevega potu – kalvarija. Po ogledu in pogostitvi z domačimi keksi in toplim čajem smo krenili v stransko dolino potoka Višnjice in ob lepo urejeni, varovani in označeni poti uživali v naravnih lepotah okolja, ki so povsem neznane voznikom, ki sicer hitijo po avtocesti naprej. Oba Koška slapova sta bila živahna v žuborenju vode, mi pa smo krenili po številnih brveh naprej na planotasti Kucelj - hrib, ki smo ga dosegli po dveh urah. Tu je bil postanek za počitek, za žigosanje knjižice krožne Ljubljanske mladinske poti, ki je speljana okrog Ljubljanske kotline. Ob bolj jasnem vremenu bi seveda bil razgled še lepši. Tabla v gozdu nas je opozorila, da je tu območje medveda, seveda pa ob takem številu planincem o medvedu ne duha ne sluha. Obiskali smo tudi sosednji vrh in se ustavili v bližnjem kmečkem turizmu, kjer smo dobili dober golaž in nekaj malega popili. Potem se je od glavne vaške ceste, ki pripelje sem iz doline, naša pot odcepila v podobno sotesko – bolj podobno strmi grapi, kjer je ležalo obilo drevja, kot posledica lanskega žleda. Tukaj se ob potoku Kosca nahaja velik lehnjakov slap – največji v Sloveniji. Pot se spremeni v gozdno cesto, ta pa v lokalno cesto, ki se priključi na glavno cesto v Višnji gori. Tu smo se poslovili od naših prijaznih gostiteljev /gostiteljic in si nato še ogledali kraj Višnjo goro, kjer imajo priklenjenega polža kar na dveh krajih in potem krenili proti domu. Dolenjsko hribovje ima veliko naravnih lepot, posebnosti, je precej planinskih transverzalnih poti, predvsem pa so domači ljudje tu res prijazni in se bomo še kdaj vrnili sem.