ŠVABEŠCA ~ MANGARTSKA JEZERA

31. 8.2014

PD ZZV CELJE

 

31. avgusta, v tem muhastem deževnem poletju smo se odpravili v Mangartsko dolino. Tu smo se razdelili v dve skupini in sicer manjša z 12 udeleženci so se povzpeli po zelo zahtevni ferati na Visoko Ponco in preko Planiške škrbine do Srednje Ponce. Sestopili so v dolino Tamar. Večina pa smo se odločili za lažjo pot od spodnjega Mangartskega jezera po poti 512 čez Švabešco, do bivaka Campanna Ponza pod Malo Ponco in naprej do koče Zacchi ter do zgornjega Mangartskega jezera, kjer nas je čakal Božo z avtobusom.

Nekateri so se še odločili za pot okrog jezera, kjer je pravo večpotje stez, poti in kolovozov. Ker pa še to ni bilo dovolj, smo se odpeljali v Planico ter se napotili do koče v Tamarju, kjer smo počakali naše junake s Ponc.

Zjutraj je bilo sicer megleno, bil pa je en čudovit dan, tako da nas je dež pričakal na domačem terenu, ko smo se vozili domov.

 

Ni nam bil obljubljen prelep dan, vendar dež nam ni grozil in oblačnost z nekaj sončka je idealno za hojo.

 

Gobe, gobe, gobe ... vseh vrst, barv ...

 

Zgodaj smo se odpravili - kar za poln avtobus nas je bilo.

 

Pričeli smo naš pohod pri Spodnjem Mangartskem jezeru na višini 924 m.

 

Le za kanček se odpre pogled v očesci jezer globoko pod nami ...

 

Čez gozdni hrbet Švabešce

 

 

Nabiranje borovnic ...

 

 

Kratek postanek in sladkanje z borovnicami, ki pa v resnici niti niso bile tako sladke zaradi kislega poletja.

 

 

Previdno po spolzkih koreninah.

 

Pod nami je še vedno kraljevala megla ...

 

Prispeli med visoko rušje, kjer je speljana stezica ...

 

Oči starega podrtega borovca, ki je omagal pod težo snega, vetra in zimskih neurij pod Poncami ...

 

Le ta del je nekoliko bolj zahteven ...

 

 

Zavito v megli - Koritniški Mangart, Huda škrbina in visoka stena V. Mangarta - vrh pa se skriva v megli

 

Preko drobljive stene je speljana ozka, z jeklenico zavarovana steza in z lesenimi mostički ter tramovi.

 

Megla nas je ovila in zakrila globino pod nami ...

 

 

 

Rudi se je lotil urejanja poti kar z lopato ...

 

 

Pogled navzdol pa zakriva megla!

 

Srečno smo prišli čez in tu nas je pričakalkipec Device  Marije.

 

 

Prečkamo prijeten, bister in živahen potoček.

 

 

Bivak  Campanna Ponza na višini 1657 m

 

Vsakdo si najde svoj prostor pred bivakom ali ob njem za malico.

 

Kapljice kot biseri od nočnega dežja ...

 

 

Od tu poteka pot na Vratca in na  Malo Ponco.

 

Na prestolu pod Poncami

 

 

 

 

 

Na jasi med macesni in pred bivakom se je postavila naša skupina pred objektiv.

 

Poo počitku in malici pa naprej in navzdol proti koči.

 

Skrivnostni oleseneli škrat v gozdu ...

 

Proti jezerom in dolini so se megle razkadile, vendar ko smo se ustavili na razgledišču, so se kot začarano zopet zbrale in nam skrile pogled.

 

Pogled v dolino ni nič strašljiv ...

 

 

 

Bil je nekoč orjak ...

 

 

Prispeli smo do koče Zacchi.

 

 

 

 

Na sončku ...

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Pokazale so se Ponce nad kočo ...

 

 

 

Bukovnik, Poldnik ...

 

Severna Mangrtska stena

 

 

Sova, skrivnostna in hkrati zlovešča prebivalka noči je že od davnine vzbujala radovednost in burila domišljijo ljudstev na vseh koncih sveta. Najbrž je ni kulture, ki ne bi v svojih verovanjih in simboliki vpletala tudi sove.

 

Od koče na višini 1380 se odpravljamo proti jezeru - na 929 m.

 

 

 

Pot od koče Zacchi do zgornjega Mangartskega jezera

 

Pot je kar naporna ...

 

 

Pri zgornjem jezeru hišica kot iz pravljice ....

 

"Pri sedmih palčkih"

 

 

Vrh Mangrta (desno) se še vedno skriva v megli.

 

Zgornje Mangrtsko, tudi Mangartsko, Belopeško, Fužinsko, Klanško, Lanško, Rateško ... jezero

 

Obstaja še tretje jezero, ki pa je malo bolj skrito in dosti manjše.

 

Jezera so ledeniškega izvora.

 

Zgornje jezero je na višini 929 m in globoko do 10 m.

 

Jezera obdaja venec visokih gora.

 

Zadaj na Jezerski planini se pasejo konji - idila ob jezeru.

 

Od leta 1971 je dolina Belopeških jezer razglašena za  Narodni park.

 

 

 

 

 

 

Igrive in radovedne račke – kot otroci …

 

 

 

 

 

 

Na poti v Tamar pa na cesti srečamo ....

 

 

Ob vznožju Zadnje ponce nad dolino Tamar izvira gorski potok - Nadiža.

 

Nadiža izvira iz skalne stene in se tik za izvirom spušča v 10 m visok drseči slap. Potok je dolg približno 300 metrov, saj v dolini kmalu ponikne v grušč. Vode Nadiže ponovno pridejo na dan v Zelencih, izviru Save Dolinke. S tem potok velja za prvi izvir najdaljše slovenske reke.

 

Dom v Tamarju - 1108 m

 

Kapela Marije Pomočnice v Tamarju, ki je bila zgrajena leta 1936.

 

V lopi kapele sta upodobljena lika dveh angelov. Ta angel je v gibanju in ima čez ramo plezalno vrv, v roki pa drži žezlo z znamenjem Svete Trojice. Simbolika nam govori, da nam Bog vedno pošilja na pot angela, da nas varuje tudi na nevarnih poteh.

 

V kapeli mozaik predstavlja melišče na eni in steno na drugi strani, kamor je vpeta Marija Pomagaj obdana s slikovitim plaščem.

 

Slemenov špica

 

Jalovška škrbina, Jalovec z ozebnikom

 

 

Obkroženo z vencem Julijskih Alp