BOHOR

9.3.2014

PD ZZV CELJE

 

Lepa, sončna in topla nedelja - 9. marca

Odpeljali smo se do kmečkega turizma Požun, Dobrova, kjer smo dobili kavico in čaj. Napotili smo se ob Stranjskem potoku do prvega slapu Bojanca, naprej proti slapu Pekel, proti Ajdnim pečem skozi Puste Ložice in zgrešili tretji slap Ubijavnik, našli pa partizansko bolnico. S Petrove skale občudovali pogorje Bohorja - tudi Veliki Javornik ter grape in širne gozdove, v katerih se sprehaja tudi medved. Seveda ga mi nismo videli. Ob koči smo uživali na soncu ter se ob vrnitvi še ustavili in ogledali slap Bojavnik.

Čudovita, divja narava in skoraj na videz neprehodne grape dajejo videz veličastnega in divjega Bohorja, tako da ni nič čudnega, da so se v teh gozdovih tudi skrivali partizani ter bili bitke za osvoboditev.

Tokrat Bohor še ni ozelenel, je pa žarel v soncu in priklical na plano prve pomladne rožice.

 

 

Toplarji ob Savi

 

Spomenik na Blanci

 

Pri Požunu

 

 

Pri Požunu so nam postregli s kavico in čajem - Slavko je poskrbel, da smo vsi dobili jutranjo potrebno dozo kofeina ...

 

 

"Tamlada" je nam povedala nekaj o naši poti in o slapovih.

 

Na njihovem vrtu že cveti navadna jarica - ponos in okras Bohorja.

 

Višje na Velikem Javorniku, kjer je njeno rastišče v naravi, še ne bo cvetela.

 

Pa smo se morali odpraviti na pot ...

 

Ob Stranjskem potoku proti prvemu slapu  ...

 

Do konca prejšnjega stoletja so slapove bolj ali manj poznali le domačini, ki so živeli blizu potokov.

 

Če je verjeti legendi, je prvi slap na poti, Bojanca, dobil ime po dekletu, ki jo je v brezno in prezgodnjo smrt pahnila mati.

 

Bohor je naravoslovni raj z zelo pestro geološko zgradbo, razkosan od številnih prelomov, vode odtekajo in dolbejo globoke soteske, nastajajo čudoviti divji slapovi (z zastrašujočimi imeni Ubijavnik, Bojavnik, Pekel, Bojanca), ki so zaradi težje dostopnosti,  spolzkih in strmih tal spoštovanja in previdnosti vredni.

 

Po neokrnjeni naravi ..

 

Po grapi …

 

Kar nekajkrat je treba prečkati potok ...malo tudi po vodi ...

 

Zaradi spolzkega kamenja obraslega z mahom je pohodniška obutev z dobrim oprijemom zelo priporočljiva.

 

Najbolj nevarni in spolzki deli so zavarovani z  železnimi stopnicami.

 

Res je prav divje ...

 

 

 

Z mahom obrasli balvani ...

 

 

Včasih je bilo treba tudi malo pomoči ...

 

Tudi zima in žled sta opravila svoje delo ...

 

 

 

Divje in izgleda skoraj neprehodno ...

 

Pa vendar se vedno bolj vzpenjamo proti Bojanci ...

 

Ustno izročilo pravi: Dekle je nekoč med umivanjem pri slapu izgubila iglo, zaradi česar ji je mama na tistem mestu prepovedala umivanje. Mladenka je nato, dokler je ni zalotila mati, na skrivaj hodila do bolj oddaljenega slapu.

Popotniki z malce več domišljije v skalah ob 15-metrskem slapu vidijo obraz nesrečne Bojance.

 

Še ena Bojanca ob slapu ...

 

Od vznožja prvega slapu je strma pot zavarovana s pletenico.

 

Vzpon iz grape ...

 

Na Bohorju se je rodila znana pesem: "Bohor je vstal, Bohor šumi, Bohor žari ...« Radovana Gobca.

 

 

 

Razgled nazaj po grapi ...

 

Na vrhu - na travniku nad Bojanco...

 

Sedaj pa proti Peklu ...

 

Vsak del poti ima svoje čare ...

 

Severna pobočja so strma in poraščena z mešanim gozdom, položnejša južna pobočja pa z listnatim gozdom.

 

Spuščamo se v Pekel

 

Bohor je podolgovato pogorje v Posavskem hribovju, med dolinami Sevnične na zahodu, Zagorskega potoka na severu in Bistrice na vzhodu ter Senovško-Sevniško kadunjo na jugu.

 

Pogorje je sestavljeno  iz triasnih apnencev in dolomitov.

 

Čez prepreke

 

 

Mimo razvalin nekdanjega mlina

 

V soteski Blanščice, kjer pa nismo doživeli pekla – proti Peklu se namreč vzpenjamo ...

 

 

 

 

Visok in ozek osamelec. V dolgih stoletjih je zrastel iz izgubljene igle.

 

V zgornjem delu potoka Blanščica znaša višina povezanih slapov približno 50 metrov.

 

Najdaljši slap je zadnji v nizu, višinska razlika znaša 17 metrov, poimenovali so ga Pekel.

 

 

Obrnili smo se nazaj - zaradi neprehodne poti navzgor proti Tehniki ...

 

Na zapuščeni kmetiji Vrtec.

 

Pot vodi skozi tihe gozdove, čez široke senožeti, polne najlepšega cvetja, teče mimo polj in skozi vinograde z mikavnimi zidanicami, pelje skozi številne zaselke in mimo samotnih kmetij ...

 

Privoščili smo si daljši postanek in malico

 

 

Čez Bohor vodijo tri vezne poti: transverzala vezistov in kurirjev NOV Slovenije, razširjena slovenska planinska pot in pa zasavska planinska pot.

 

Na širokih terasah na južni strani so manjši zaselki, ki jih obdajajo njive in travniki.

 

Ob  poti pa je veliko obeležij, postavljenih v spomin na našo junaško preteklost. In ena izmed pomembnih postojank našega narodnoosvobodilnega boja.

 

Spomenik pod turistično kmetijo Žveglič .Bohor je bil med NOB zavetišče partizanskih enot, ki so delovale na njegovem širšem območju ali pa so na svojih pohodih tam le počivale.

 

Od spomladi 1942 se je tam bojevala Kozjanska četa; že leto pozneje je četa prerasla v Kozjanski bataljon.

 

Aprila 1944 je bil v bližini Sromelj ustanovljen Kozjanski odred, ki je od junija do septembra 1944 osvobodil precejšen del Kozjanskega.

 

Februarja 1944 se je v globokem snegu čez Bohor prebijala XIV. divizija na svojem znamenitem pohodu na Štajersko. Nemci so v zimski ofenzivi 1944/45 požgali nekaj vasi in postrelili več ljudi.

 

Bohor je bil simbol boja za svobodo na Kozjanskem in v Posavju, njemu je posvečena znana partizanska pesem »Bohor je vstal, Bohor žari«.

 

brez besed ...

 

Najvišji vrh pogorja je Veliki Javornik (1023 m).

 

 

Partizanska bolnišnica v Travnem Lazu: V grapi pod vrhom Velikega Javornika so se do aprila 1944 v partizanski bolnišnici zdravili ranjeni borci NOV, potem pa je bila bolnišnica izdana in uničena.

 

Baraka iz neobdelanih lesenih brun z enokapno streho je bila obnovljena 1967 in 2002. V njej so lesena ležišča, kuhinja in operacijska miza.

 

Na Bohorju je bil tudi sedež nekaterih političnih organizacij, med njimi tudi okrajnega odbora OF Blanca-Senovo in okrožnega odbora OF za okrožje Kozje.

 

 

Na Petrovi skali

 

"Dom je požgan, brat ustreljen, oče zaklan, jaz izseljen ... hej partizan, stopi na plan!"

 

 

Koča na Bohorju - 896 m

 

Plešivec - 915 m

 

S Plešivca nad kočo je lep razgled na južno pobočje Bohorja, ki se spušča v Senovško-Sevniško kadunjo, del Brestanice, košček Savske doline med Brestanico in Sevnico, Krško gričevje na drugi strani Save ter široko Krško polje z Gorjanci v ozadju.

 

KOČA NA BOHORJU, 896 m, stoji na jasi tik pod vrhom Plešivca.

 

Na planinski koči je vzidana plošča v spomin na zbor kozjanskih aktivistov avgusta 1944. Jeseni 1943 je bila na Bohorju ustanovljena kurirska postaja S-27, ki je delovala do konca vojne.

 

Leta 1959  je kočo zgradilo PD »Bohor« Senovo na temeljih med NOB požgane lovske koče.

 

Bohorska roža

 

 

 

S ceste smo se spustili proti slapu Bojavnik na Dovškem potoku.

 

Stezica je strma in spolzka ...

 

Slap Bojavnik visok 16,4 m.

 

 

 

Lepi tolmunčki