SOŠKA POT

7.7.2013 – PD ZZV CELJE

SOŠKA POT – od izvira reke Soče do KORITNICE

Špička in Jalovec v megli

Pred spomenikom očeta alpinizma v Julijskih Alpah.

Julius Kugy se je rodil leta 1858 v Gorici v slovenski družini. Oče je bil Korošec, mati pa je bila hčerka pesnika Jovana Vesela Koseskega. Julius je odraščal v večjezikovnem okolju in je že od malih nog govoril vse štiri glavne jezike tedanje Gorice: slovensko, italijansko, nemško in furlansko.

Kugy je znan po svoji ljubezni do alpinizma, zlasti do Julijskih Alp. Posebej znan je po vzponih na Škrlatico in Montaž.

Od koče pa do izvira reke Soče se je treba kar malo potruditi ob pomoči jeklenice.

Kraški izvir reke Soče predstavlja jezerce, ki se izlije preko slapišča v strmo korito.

Staro ime za Sočo v zgornjem toku je bilo Šnita.

Soča tako deroča in divja že takoj po izviru - v celoti je dolga 137 km.

Naš prvi most čez Sočo - takih je kar precej in omogoča lahek prehod z ene na drugo stran.

Ogled korit Mlinarice - Mlinarica je izdolbla 1 km dolgo in 100 globoko sotesko, ki se zoži v edinstvena korita .

Visokogorska krnica Mlinarica napaja s svojimi snežišči hudourniški potok in dolbe globoko strugo in korita. Potok ima na 700 m dolžine kar 300 m padca.

Še skupinska z dvema vodnikoma za spomin.

Dolina Soče je bila prizorišče krvavih bitk v 1. svetovni vojni. Med leti 1915 in 1917 je Soška fronta terjala preko 300.000 življenj italijanskih in avstro-ogrskih vojakov.

Številni med njimi na Soški fronti so bili Slovenci in pripadniki drugih slovanskih narodov.

Kratek del poti po cesti

Čez drugi zibajoči most k cerkvi …

... k cerkvi device Marije Lavretanske.

Cerkev je bila zgrajena 1690 leta.

Soča je znana po svoji endemični podvrsti ribe - soški postrvi.

Nekoč je bila brv ...

Rdeča naglavka

Prečenje manjšega potočka, ki priteče izpod gora.

Z vseh strani pa nas obdajajo naši lepi vrhovi, ki pa se danes zavijajo v megle in meglice.

Ob reki je nameščenih več informativnih tabel ...

V Soči pa najdemo tudi rake: primorskega koščaka

V Trenti se je pričelo s fužinarstvom v 16. st. in se je ohranilo do 1778 leta.

Prvi fužinarji in rudarji naj bi bili vojaški begunci in kaznjenci iz Južne Tirolske, na kar naj bi spominjalo ime Trident - Trento v Poadižju. Po drugih virih pa naj bi ime Trenta izhajalo iz kulturne dediščine staroselcev. Železovo rudo so kopali nad Zapodnem, pod Veliko Dnino in pod Pelci.

Po propadu železarstva se je veliko ljudi odselilo, ostali pa so se preživljali s planšarstvom in kmetijstvom. V Trenti je zavladala revščina in izseljevanje se je nadaljevalo vse do druge polovice 19. stoletja. Ob prelomu iz 15. v 16. stoletje je ozemlje prešlo izpod Beneške v Habsburško upravo, formirala pa sta se zaselka Soča in Trenta.

Za spravilo lesa so gozdarjem lajšale riže. Gradili so jih čez različne naravne ovire - grape, korita, skalovje ...

V dolini je bilo včasih več mlinov in žag.

Apnenice so bile nekoč tukaj nekaj vsakdanjega. Vsak zaselek je imel svojo. Rogarjeva žaga na Krajcarci je s presledki obratovala vse do leta 1994.

Leta 1869 je v dolini živelo 357 prebivalcev, ki so na svojih pašnikih gojili okoli 10.000 koz in ovc. Zaradi osipa prebivalstva in sprememb v gospodarstvu je bilo 100 let kasneje zabeleženih le 1000 glav drobnice, mnogi nekdanji pašniki pa so se zarasli z gozdno vegetacijo.

Leta 1906 je bila zgrajena cesta med Bovcem in naseljem Trenta, leta 1915 pa zaradi vojaških potreb še Vršiška cesta, ki povezuje dolino s Kranjsko Goro, t.j. Primorsko z Gorenjsko. Med letoma 1911 in 1966 je v Trenti delovala osnovna šola, v 60. letih 20. stoletja pa se je začel razvijati turizem.

Gorništvo in turizem sta se začela razvijati v 19. stoletju.

Koča na Kriških podih

Pihavec

Lepa sprehajalna steza ob reki, ki se včasih oddalji od nje, malo vzpne in zopet spusti nazaj k njej.

Trenta je postala pravo odkritje predvsem za botanike in gornike. V Trenti so delovali Baltazar Hacquet, Albert Bois de Chesne, Rudolf Baumbach, dr. Henrik Tuma in dr. Julius Kugy.